^Na vrh

Dobrodošli na spletni strani župnije Leskovica

O župniku Jožetu Kapusu

29. junija je minilo natanko 90 let od posvetitve župnika Jožeta Kapusa, ki je v Leskovico prišel leta 1938. Ob tem dogodku je domači župnik Jože, na željo Kapusovih še živečih sorodnikov, daroval sv. mašo. Na koncu maše je spomin nanj obudila nečakinja Janja Zupan s spodnjim zapisom.
Župnik Jože Kapus, v spomin katerega je darovana današnja sv. maša, je bil moj stric, ki je leta 1962 umrl v prometni nesreči, v Kansasu, v ZDA. Takrat sem bila stara 9 let. Glede na povojne čase in obstoječi politični režim, se doma, pred otroci ni kaj dosti govorilo o njem. Vedela sem le, da je očetov brat župnik in živi v Ameriki ter nam v pismih pošilja fotografije z opisom dogodka, ki ga je fotografiral. Ko me je preteklo leto nenadoma prešinila misel in želja, da raziščem družinsko drevo po veji mojega očeta Friderika, se je pričela sestavljati tudi življenjska zgodba njegovega brata Jožeta, ki jo z vami delim v nadaljevanju.
Jože Kapus je bil rojen leta 1903 v Lescah, po smrti prvih dveh rojencev. V družini z več kot 150-letno kovaško tradicijo je najprej postal »kovaški vajenec«, ki je po končani gimnaziji v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu, nadaljeval študij bogoslovja na ljubljanski univerzi. V duhovnika je bil posvečen 29. junija pred 90-timi leti, prvo sveto mašo je 15. julija 1928 zapel v domači župnijski cerkvi v Lescah. 9 let je v Dolu pri Litiji deloval kot kaplan. Več kot 90 let stara faranka se ga je spominjala kot človeka visoke postave, ki je bil samotarski in samosvoj, dober veroučitelj, vendar tudi strog in zahteven. Pri maši in drugih obredih je bil natančen in pobožen.
14. januarja 1938 je bil »umeščen« v župnijo Leskovica, kjer je bil tudi zadnji župnik, ki je poučeval otroke do leta 1941 ter vodil hranilnico in posojilnico. Pred štirimi leti, se ga je v intervjuju ob njeni 100-obletnici, spomnila domačinka Ana Oblak, po domače Blaževa mama, zdaj živeča v Kovorju pri Tržiču. Povedala je, da je župnik Kapus vaščanom med vojno nudil zatočišče v župnišču ter nekatere izmed njih ponoči peš peljal na Malenski vrh, saj so se bali, da bi jih pobili partizani. Ko ga je med vojno gestapo pregnal iz Leskovice, se je zatekel k prijatelju in sošolcu Jožetu Ferkulju v Hotedršico. V reviji Drevesa, časopisu Slovenskega rodoslovnega društva, ki je izšla leta 2003, je bil objavljen tudi članek »Aleja zaslužnih«, v katerem je avtor objavil tudi zapise, ki sta jih napisala Jože Kapus in Jože Ferkulj, ko sta za to župnijo oblikovala nov Status Animarus, ki je po mnenju avtorja članka, prava »zlata jama« za rodoslovce. Navedena je bila tudi misel župnika Joža Kapusa: «Hiša, ki ne pozna svojih prednikov, tudi nima verske zavednosti.« Po njegovih načrtih so takrat Rovtarji zgradili Marijino kapelico v Rovtah, ki so jo postavili v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Skozi simbolno govorico, ki jo predstavlja oblika kapelice, je spregovoril o ljubezni do slovenskega naroda, o trpljenju, usmiljenju, veri in večnem življenju. In prav takšen pogled na svet ga je že v mladih letih pripeljal pred sodišče, saj je s svojimi izjavami žalil Sokole.
Po vojni, ko se je zrušil sistem, v katerem so živeli in ustvarjali, je z nekaterimi vaščani iz Hotedršice in prijateljem Jožetom Ferkuljem zbežal na Koroško, od tam pa v taborišče v Italiji, kjer je najprej dobil azil v Pontebah blizu Višarij. Nato ga je pot vodila proti jugu, v Servigliano, kjer je po najdenih podatkih bival v baraki 11. Ob posredovanju papeža Pija XII je odšel v Rim. Ko mu je škof Carroll iz Wichite v Kansasu poslal garantno pismo, je 14. novembra 1948, skupaj z Francem Jerašom in Ivanom Lavrihom, odpotoval iz Neaplja v ZDA, kamor je prispel po enem mesecu. Po študiju angleščine v Pilsenu je bil imenovan za hišnega duhovnika v otroškem zavetišču v EL Doradu, nato pa je bil župnik v Caneyu in Yates centru ter Fultonu. Tudi v Kansasu se je ves čas izražal umetniško, skozi obnove notranjosti cerkva, kot nadarjen risar in slikar. Bil je tudi mojster liturgičnih emblemov, vžganih v les. Po mnenju njegovih prijateljev in duhovnikov v Ameriki, je po očetu je podedoval neizčrpan vir življenjske energije in idealizma, po materi pa mehko in sočutno – dobrotno srce, ki je komaj čakalo, da stori kaj dobrega ali zavrne laž in krivico. Imel je ljubezen do Boga in do bližnjega, do cerkve in slovenskega naroda. Kot duhovnik se je razdajal za druge na vse možne načine. Ljubezen do bližnjega je imela pri njem vse tiste lepe lastnosti, kakor jih opisuje sv. apostol Pavel v svojem listu Korinčanom. Ob smrti škofa dr. Gregorija Rožmana je izdal bilten z risbami, v katerem je opisal njegovo življenje in delo ter ga svojim faranom prikazal v lepi luči. Za časopis Slovenski narod je narisal vinjete za prvo številko mesečnika Slovenska pravica.
Po vojni so mu v domovini nacionalizirali vse družinsko imetje, tudi hišo, v kateri je živela naša družina in mu odvzeli državljanstvo, ki mu pozneje, kljub pričanju narodnega heroja Antona Tončka Dežmana, ni bilo vrnjeno. Njegov brat, moj oče Friderik je moral vse njegovo imetje, ki se mu je v zapuščinski obravnavi – po smrti njunega očeta, kovača Andreja Kapusa, odpovedal v bratovo korist, ponovno kupiti od države.
Leta 1951 je v Ameriki imel prvo hudo prometno nesrečo. 2 leti kasneje je obhajal srebrno mašo z željo, naj mu Bog podeli še zlati jubilej. Čez 9 let je na dan Vseh svetih izgubil življenje v prometni nesreči.
3. novembra 1962 je bila pogrebna maša v Fultonu, čez dva dni pa pogreb iz stolne cerkve v Wichiti. Pogrebno mašo je daroval sam škof Carroll, ob prisotnosti 72 duhovnikov. Bil je prvi duhovnik, katerega pogreb je potekal iz stolnice, kljub temu, da ni bil rezidencialni škof niti župnik stolne župnije. Pogrebne stroške je prevzel sam škof. V nekrologu, ki je bil objavljen v časopisu Slovenska država, je sobrat in prijatelj Nace zapisal, da se je prečastit Jože Kapus boril za vse dobro in plemenito, da je bil človek z idealno dušo in izklesano osebnostjo, ki se je boril za resnični dobrobit in blagor svojega naroda, iz katerega je izhajal.
Tako kot v tujini, je župnik Jože Kapus pustil sled svojega delovanja tudi v cerkvi sv. Urha oziroma župniji Leskovica, kar je opisano in predstavljeno v zborniku, izdanem ob 500-letnici posvetitve te cerkve. Bil je zaslužen za nakup novih orgel, harmonija za poučevanje cerkvenega petja, za prvo peto mašo v latinščini, za restavriranje križa na pokopališču in nove notranjosti cerkve in razširitve cerkvenih vrat. Poleg svojega dela je za to prispeval tudi denar od svoje domače dote – kakor je zapisal sam. V župnišču je narisal tudi fresko Zadnja večerja, ki je bila ob obnovi župnišča restavrirana.
Naj zaključim s svojo mislijo: «Bil je duhovnik in človek z veliko začetnico in vsi njegovi sorodniki smo ponosni nanj.«

Zapisala: Jana Zupan